UNIVERZIJADA 2015 ALI TRIJE MUŠKETIRJI V DEŽELI VZHAJAJOČEGA SONCA

Day 1/ Odprava na pot neštetih kilometrov

Predgovor: Odločitev o udeležbi na univerzijadi je terjala mnogo pomislekov, saj se tja ni odpravila še nobena slovenska posadka, prav tako nihče od nas treh (Matevž, Urban, Mitja) ni še bil tako daleč stran od doma na »tistem« koncu sveta. Po tednih pregovarjanj, pogajanj, prijavljanj je napočil predvečer odhoda. Prijetno presenečeni nad poslovilno večerjo zbrane množice, v žepu z velikodušno žepnino sponzorja TEMa in številčnimi iskrenimi čestitkami smo zelo na kratko zaspali in naslednji dan krenili proti Benetkam.

Vrste, kolone, checkini, prtljaga, piloti sumljivega porekla in znanja, simpatične stevardese, kartonska hrana, boleča rit in premalo prostora za noge so bili stalnica naslednjih 32 ur do prihoda v Gwangju. Že na vhodu smo bili prijetno presenečeni nad kuliso ti. Villaga (olimpijske vasi), kjer smo prebivali vsi športniki in spremljevalci, katerih skupna številka je nanesla prek 15000. Plakati, maskote, napisi, transparenti, administratorji in prostovoljci. Vse je utripalo za to prireditev.

Na vhodu v vas nas pričakalo tudi zanimiv dogodek saj je vsa prtljaga šla čez rentgen tako, da smo morali pustiti whiskey, ki je bil namenjen izključno medicinsko pomembnem razkuževanju bakterij v želodcu, pred vrati☺

Day 3/ Aklimatizacija

9.20 (2.20 po slovenskem času): naša spremljevalka Nina pridrvi v sobo in pove, da imamo čez eno uro trening dolg pol ure in da je do tja vožnje pol ure, tako da lahko odmislimo zajtrk. Utrujeni od vožnje in jet laga je bila pospremljena iz sobe z nič kaj prijaznim tonom in slabo izbranimi besedami☺

Bujenje je sledilo na primernejših 12.45 in odpravili smo se raziskovat village v polni slovenski opremi, ki smo jo dobili vsi slovenski udeleženci.

Najpomembnejša je seveda bila menza, ki je bila na naše veselje in njihovo slabo novico za zalogo odprta 24h na dan. Tam smo se lahko nadejali štanta predjedi, kitajskih jedi, evropskih jedi, sladice, posebne kuhinje korejske in indijske hrane. Vse skupaj so spremljali avtomati za kavo,čaj, sok, pepsi, sprite in neskončni platoji ustekleničene vode. Lačni in žejni zagotovo nebomo bili.

Potem smo šli malo raziskovat naprej po vasi, ki je štela 20 blokov in da si celo prehodil si rabil kar dobrih 20 minut. Notri so bili na možnost tudi lepotni salon, kjer je Mitja sprobal veščine korejske frizerke. Banka, kemična čistilnica, poliklinika, sobe različnih vesrskih centrov, 2 fitnesa in tekaška steza so dopolnjevali ponudbo športnikom v prostem času. Seveda ni manjkal tudi družabni prostor z odrom in sofisticiranim Samsung centrom. Našli smo pa tudi sobo z biljardom, air hockeyem, streljanjem in kakšnih 30 računalnikov za “geeke”.

Ob 16.00 je sledil odhod na slavnostno otvoritev. Veliko se je govorilo o tem in Korejci niso razočarali. Vsak od 15000 udeležencev,  opremljen kar se da v svojo nacionalno barvo je s ponosom maširal po štadionu. Na otvoritvi ni manjkal tudi sam predsednik Koreje, najpopularnejši pop pevec, preleti F16, ognjemeti, plesalci in na koncu tudi prižig ognja priznanih korejskih športnikov. 

Day 4-9/ Nočne ptice

Navajeni na evropski čas smo ob 3 zjutraj budno spremljali dogajanje na internetu, ki je seveda v Koreji deloval brezhibno. Na zajtrk in jutranji trening nam je ratalo priti zelo poredkoma, vendar k sreči je bila trening dvorana prosta cel dan v kateri smo srečali tudi zvezdo Korejskega badmintona, olimpijskega prvaka Lee Young Daea. Verjeli ali ne, trenirali smo v dvorani, ki se je imenovala prav po njem.

Ogledali smo si nastope tudi drugih slovenskih predstavnikov, ki so že tekmovali in tako izkusili čare iger tenisa ter lokostrelstva (Slovenka je osvojila srebrno medaljo, potem ko jo je v finalu premagala domačinka za pičlih 2mm).

Day 10/ Game day

Dvoboj sta začela Mitja in Sabina proti Avstralcema/poševnookima, ki sta se jima dobro upirala vendar za končni uspeh je malo zmanjkalo v zaključnih trenutkih. Nadaljevala sta Urban in Matevž, ki sta oba zabeležila edini zmagi na turnirju in se uvrstila v drugi krog. Oba z veliko mero občutka v loparju in taktičnih sposobnosti sto uspešno nadoknadila manjko v hitrosti nog in kondiciji:). Nato so sledili 3 dvoboji proti azijskim predstavnikom, kjer smo povečinoma gledali žogice švigati mimo nas ali v nas brez časa, da bi se ji umaknili☺ Urban in Primož sta igrala celo proti prvima nosilcema, ki sta trenutno top10 na svetu. Večkrat so bili slišani vzkliki »vau«. Matevž in Mitja sta izgubila proti majhni vendar zelo nabriti japonski dvojici, Matevž pa še proti izvrstnemu Kitajcu, ki mu ni dal nobenih pravih možnosti. Edino Urban je uspel razviti igro še v svojem drugem dvoboju, tokrat proti Poljaku, vendar z nekaj napakami v zaključkih obeh setov.   

Pod črto nismo bili ponosni le mi nase, vendar smo bili pohvaljeni tudi s strani slovenske delegacije in nekako ovrgli sum turistov na tem tekmovanju.

Day 11-12/ »Turistične« znamenitosti

Organizirane smo imeli brezplačne oglede gvangžujskih znamenitosti, parkrat smo šli samostojno v center mesta in seveda v šoping zelo drugačne korejske mode. Model majic, ki nam je bil prav je bil njihove velikosti XXXL:) Tako, da nismo imeli veliko težav s ponudbo.

Day 13/Odhod

Po skoraj dvotedenskem prebivanju med ogramnimi betonskimi bloki smo s kislimi obrazi in teptanju po glavi, zakaj nismo ostali še vsaj par dni začeli svoje potovanje proti domu. Nekaj solz je bilo, vendar seveda ne z naše strani:) Pot se je sicer začela kar napeto, saj je Mitja “pozabil” svoj potni list na avtobusu. Preden je polna jeza in razburjenje nastopilo so sila prijazni in ustrežljivi Korejci, sicer v zelo polomljeni angleščini karseda hitro prinesli manjkajoči dokument v roke malce zagledanega bodočega arhitekta v lepote korejske gradbene mehanizacije.

Transportacija in javni mednarodni promet je v naslednjih 31 urah opravil svoje delo do prihoda v domači kraj Mirna. Vsi utrujeni in z lepo izkušnjo v spominu smo dodobra izkusili dobro znan stari rek: “Povsod je lepo a doma je najlepše”, saj se premalokrat zavedamo v kakšnem biseru in udobju prebivamo.

Lep športni pozdrav (avan)turistov

Mitje, Matevža in Urbana!